Ena izmed pogostih skrbi staršev je:
“Moj otrok ne more biti pri miru. Ali bo fotografiranje sploh uspelo?”
Kratek odgovor je:
ja, seveda. In ravno zaradi tega nastanejo najlepše fotografije.
Moj pristop: pristni, igrivi trenutki
Moj stil fotografiranja temelji na tem, da ne lovimo popolnih, statičnih poz, ampak resnične trenutke, ki nastanejo sami od sebe.
Otroke nežno usmerim z enostavnimi navodili ali igro, nikoli pa jih ne silim v točno določene poze. Pogosto se prav iz teh majhnih usmeritev razvijejo najlepši trenutki – pogled, nasmeh, gib, ki je popolnoma njihov.
Rada lovim tisto, kar je med vrsticami:
- spontan smeh
- drobne geste
- način, kako otrok pride k vam v objem
- trenutke, ki jih včasih niti ne opazimo, dokler jih ne vidimo na fotografiji
To so fotografije, ki niso ustvarjene na silo, ampak nastanejo naravno – in prav zato imajo največjo vrednost.
Popolnost ni cilj
Pogosto starši pridejo z idejo, da mora otrok “lepo sedeti” ali “gledati v kamero”.
Ampak pravzaprav to ni tisto, kar ustvarja najlepše fotografije.
Majhni gibi, smeh, tudi trenutki, ko otrok pobegne iz kadra – vse to je del zgodbe.
Vedno ustvarimo lepe fotografije
Ne glede na to, koliko se otrok giblje, je vedno mogoče ustvariti čudovite fotografije.
Z izkušnjami, potrpežljivostjo in pravim pristopom se vsaka situacija spremeni v nekaj lepega.
Na koncu so to fotografije, ki bodo čez leta imele največjo vrednost – ker so resnične.
Gibanje je popolnoma normalno
Dojenčki in majhni otroci so radovedni, igrivi in polni energije. Svet okoli sebe raziskujejo skozi gibanje – in to je del njihovega razvoja.
Pričakovati, da bodo ves čas mirno sedeli in gledali v kamero, ni realistično.
In tudi ni potrebno.
Fotografiranje ni poziranje
Pri fotografiranju z otroki ne gre za popolno poziranje, ampak za ujemanje trenutkov.
Namesto tega ustvarimo prostor, kjer se otrok lahko:
- premika
- raziskuje
- pride k vam v objem
- se igra
In ravno v teh trenutkih nastanejo najlepše in najbolj naravne fotografije.
Najlepše fotografije so spontane
Ko otrok ni omejen in lahko sledi svojemu ritmu, dobimo:
- pristne nasmehe
- spontano igro
- nežne trenutke z vami
- resnične izraze
To so fotografije, ki imajo zgodbo in čustva.
Fotografiranje poteka sproščeno
Med fotografiranjem ni pritiska, da mora otrok sodelovati na določen način.
Če potrebuje:
- pavzo
- bližino staršev
- čas za igro
to vedno upoštevamo.
Fotografiranje je prilagojeno otroku – ne obratno.
Zakaj so ti trenutki najpomembnejši
Fotografije niso samo lepe podobe. So spomini na obdobje, ki mine hitreje, kot si mislimo.
Na način, kako se otrok nasmehne.
Kako vas poišče s pogledom.
Kako pride k vam v objem.
In prav ti trenutki – nepopolni, spontani, resnični – so tisti, ki jih boste čez leta najbolj cenili.
Za konec..
Če vaš otrok ne more biti pri miru, to ni ovira za fotografiranje.
Pravzaprav je to pogosto največja prednost.
Ko se prepustimo trenutku in sledimo otroku, nastanejo fotografije, ki niso samo lepe – ampak tudi čutne, pristne in polne življenja.
